be PIV2 beserĉi 'be' [be1.0] (ekkrio) 1.[be1.0.KOMUNE] Ekkrio de tiu, kiu estas konfuzita, senhelpa, konsternita: be! li staris senhelpe [1]. aĥ1, ho1, ho ve 2.[be1.0.vanto] Ekkrio esprimanta indiferentecon aŭ malplaĉon: „kial nek vi nek Stefano akceptas la propran konkludon?“ „be!“ prononcis Jano, ŝultroleve esprimante sian nekontenton […] „li ne impresas krimule“ [2]; aŭ venki aŭ velki – be! mi opinius konvena kompromison [3]. ba1ŝultrolevi be (bleko)1. H. C. Andersen, trad. L. L. Zamenhof: Fabeloj, vol. 3, Johanĉjo-malsaĝulo2. Johán Valano: Ĉu li bremsis sufiĉe?, 83. Jorge Camacho: La Majstro kaj Martinelli, Ĉapitro 8 ĉine: 1. 唉 [āi], 啊 [ā], 噫 [yī] france: 1. bah, ben... germane: 1. ach je, oh je, oje 2. bah, ach was administraj notoj